cetrtek, 23.4.

Tudi danes je bil dan, poln izkušenj - izkusil sem na primer ameriški delavnik, saj sem bil v službi od devetih zjutraj do sedaj (do desetih). Kar se tiče "resnega" dela, sem se udeležil predavanja na think-tanku z imenom Council on Foreign Relations in briefinga (sestanka) na češki ambasadi. Slednje je bilo še posebno zanimivo, saj bi morala na sestanek jaz in diplomat - on bi sedel za mizo z diplomati iz ostalih držav, medtem ko bi jaz sedel ob steni in delal zapiske. Izkazalo se je, da je diplomat, ki bi moral iti z mano pozabil na sestanek, in ko sem ga na to spomnil 15 min pred začetkom, se je odločil, da pošlje le mene. Če bere tole kdo od mojih sošolcev - bilo je zares fascinantno, še posebno, če vzamemo v obzir, da smo se pred enim letom "igrali" na simulaciji UN, sedaj pa gre dejansko zares: sedim za mizo, pred mano je ime moje države in zastavica, ob meni francoski in portugalski diplomat... no, seveda pa si nisem upal sodelovati v uradni razpravi, ampak sem le poslušal in si delal zapiske. Sem pa sodeloval v neuradni razpravi, ki je zgledala nekako takole: namen sestanka je bil slišati stališča ameriške admnistracije o določenih odprtih vprašanjih med ZDA in EU glede transporta. Ameriško administracijo je zastopala mlada, privlačna dama. Ko je dama povedala svoje, začne mene in francoskega diplomata portugalski predstavnik drezati s prstom, in ko se obrneva, pokaže na punco in z gesto pokaže, da se mu zdi dama precej privlačna:) Nato oba (bila sta starejša gospoda) padeta v tiho, a intenzivno diskusijo o daminih "atributih". Kaj čmo, tudi diplomati so le ljudje:)

Zvečer smo nato imeli sprejem, na katerem je bil častni gost minister Križanič, ki je bil na uradnem obisku v ZDA. Sprejema se je udeležil tudi g. Plemeniti, ki je bil prav tako na službeni poti v Ameriko (mislim, da je šef parlamentarnega odbora za obrambo, in je zaradi tega obiskal pentagon, state department in še par zadev). Kmalu smo padli v diskusijo, o vsebini pa raje ne bi preko bloga...

Drugače so me pa tudi danes presenetila drobna dejstva o življenju v ZDA. Najbolj zanimiva zadeva se mi zdi vožnja s taksijem. Ko namreč naročiš taksi, moraš operaterju povedati točen naslov, kamor bi rad šel. Ko te nato taksi pobere, te voznik obvezno še enkrat vpraša, kam greš. Ko mo poveš, pa nato v 90% primerov vpraša, kje je to oz. kako se tja pride. Prvič je bil to zame kar mali šok, od taksista namreč pričakuješ, da bo vsaj približno poznal ulice v mestu (Washington tudi ni nevem kako velik, v t.i metropolitan area v mestu živi "le" okoli 500 tisoč ljudi). Zanimivo je tudi to, da je vožnja dražja, če taksi naročiš, kot pa če ga ustaviš na cesti, kar je ravno obratno kot v Sloveniji. Še ena "obratna ekonomija" je najemanje stanovanj v ZDA - za dlje časa kot namreč najameš stanovanje, dražja je najemnina. Praksa je namreč, da ti vsako leto najemnino za stanovanje avtomatsko povečajo za 100 dolarjev. Če pa se iz nekega stanovanja odseliš in se vanj vseli nekdo drug, bo ta plačeval originalno najemnino, ki se mu bo nato prav tako večala vsako leto, ki jo bo preživel v istem stanovanju. Zaradi tega se morajo na primer diplomati, ki jim najemnino do določene vsote plačuje država, med mandatom v tujini (ki traja 4 leta), včasih seliti.

until next time...

ps. zelo sem vesel vseh vaših komentarjev, tako da vem, da ne pišem zastonj...:)