sreda, 29.4.

Počasi se spreminjam v pravega Američana, vsaj kar se tiče gledanja televizije. Verjetno mi ni potrebno poudarjati, da tukaj oddajajo malo morje TV kanalov. Niti ne vem, koliko mi jih lovi TV v stanovanju, ker še nisem prišel do konca. Zato sem se osredotočil na tiste okoli kanala 250... Je pa neverjetno, koliko tukaj plačujejo za TV naročnino - eden izmed mojih sodelavcev mi je povedal, da plačuje okoli 150 $ na mesec samo za kabelsko... Problem je v tem, da nekateri kanali predvajajo eno nadaljevanko cel dan, tako da hočeš nočeš padeš noter; hočeš si ogledati en del "Na kraju zločina" nato si ob začetku vsakega govoriš:"No, samo še tega pogledam", na koncu pa to privede do preživetega popoldneva pred TV:)

Danes sem se v taksiju zapletel v zanimiv pogovor z voznikom, ki je bil precej komunikativen. Po obveznem začetku iz kje sem (predvidevam, da je iz mojega naglasa uganil, da nisem iz ZDA), mi je povedal, da se je sam rodil v Ukrajini in pribežal v Ameriko pred širjenjem komunizma iz Rusije v Ukrajino med drugo svetovno vojno. Na begu naj bi ga ujeli Nemci, tako da je bil kot otrok eno leto zaprt v delovnem taborišču. Vendar naj bi mu nato uspelo priti v ZDA, tako kot njegovim staršem in bratom in sestram (naj bi imel še tri brate in sestre). Skratka, zelo zanimiva zgodba s srečnim koncem. Nato naj bi se zaposlil v ZDA kot voznik za vlado, in v svoji karieri naj bi okoli prevažal Jimmyja Carterja, ko je bil ta še guverner Georgije. Povedal mi je, da naj bi bil g. Carter precej "omejene" pameti, vendar naj bi kot predsednik imel okoli sebe dobro ekipo svetovalcev, ki so ga spremljali že, ko je bil guverner, tako da se je na koncu izkazalo, da je bil relativno dober predsednik... Taksist, ki me je nato vozil nazaj na ambasado, je bil nato čisto nasprotje. Z mano ni spregovoril niti besede - ko sem ga vprašal, če je prost, je le pokimal, ni me vprašal kam grem, tako da sem bil, ko sem vstopil v taxi najprej 5 sekund tiho in mu nato samoiniciativno povedal, kam bi rad prišel... No, ljudje smo si pač različni.

Mislim, da sem že napisal, da imam poln hladilnik kranjskih klobas, ki bodo porabljene za sprejeme. Prejšnji teden sem ukradel dve klobasi (no ne ravno ukradel - moj cimer mi je rekel, da jih je toliko, verjetno da ne bo nobene škode, če se vzame kakšen par, ampak me je potem vseeno malo pekla vest). Pred 15 minutami pa pride v stanovanje uslužbenka na ambasadi, ki živi v sosednjem stanovanju, odpre vrata hladilnika in si vzame cel paket. Ker sem zaslutil priložnost, sem v šali vprašal, ali je dovoljeno kar tako jemati klobase iz hladilnika... Na moje veliko veselje mi je odgovorila, da jih lahko vzamem, kadar mi "zapašejo" ampak da ji moram povedati, da bo vedela, koliko jih manjka, da bo lahko naročila nove. Malo pred tem sem se spraševal, kaj si bom jutri naredil za kosilo, da bom prekinil z trodnevno testeninsko dieto, tako da mislim, da bom ponudbo izkoristil v zelo kratkem času...

Presenetljivo mi uspeva tale blog kar redno updejtati - če imate kakšna vprašanja glede ZDA ali česarkoli v zvezi z vsebino bloga, pa ste seveda lepo vabljeni, da pustite komentar... Moram se edino opravičiti za morebitne slovnične napake - mi lenoba ne dopusti, da bi šel še enkrat čez to, kar pišem:)

Prašičja gripa

Vsi, ki ste si zaželeli darila od mene iz Amerike - vsem bom prinesel eno dozico prašičje gripe:) Danes je tukaj precej miren dan, kar se zelo prileže po stresnem prvem tednu mojega bivanja. No, precej miren dan za skoraj vse; naš konzul ima, po zaslugi rtvslo polne roke dela z odgovarjanjem na klice prestrašenih ljudi, ki ga sprašujejo, ali je varno potovati tja in tja. Baje, da ga je nekaj ljudi klicalo celo iz letališča, tik preden so se vkrcali na letalo...

Tukaj drugače ni take panike, se o tem sploh ne govori, za razliko od Slovenije, kjer naj bi bila gripa "the news", novinarji pa non-stop kličejo na relevantne državne institucije in zahtevajo skoraj minutni update (to sem slišal zjutraj na kolegiju, popravite me prosim, če se motim).

Zaradi tega sem malo pobrskal in našel zanimivo poročilo WHO (World Health Organisation - Svetovna zdravstvena organizacija) o "navadni gripi" - epidemija navadne gripe vsako leto povzroči med 3 in 5 milijoni resnih okužb, zaradi tega pa letno umre 250,000 - 500,000 ljudi, kar pomeni približno vsak deseti. Glede na ta podatek je mene bolj strah navadne gripe kot pa prašičje... Večina žrtev navadne girpe so ljudje iz razvijajočih držav, saj "resne zdravstvene posledice ponavadi nastanejo pri slabo hranjenih populacijah z omejenim dostopom do osnovnih zdravstvenih storitev (WHO, 2003). Glede na to, da v razvitem svetu še niso zabeležili smrtnega primera, se mi zdi, da bi nekaj podobnega lahko veljalo tudi za prašičjo gripo... Torej, če niste iz nerazvite države in pojeste poleg dunajca in pomfrija še kakšno pomarančo dnevno, mislim, da nimate kaj skrbeti...

o američanih

Danes se lotevam pisanja tega prispevka po naročilu moje sestre, ki mi ukazuje, da naj spet kaj novega napišem in jo pri tem še javno pozdravim, tako da Žana, tvoj brat te lepo pozdravlja:)

Drugače pa se ni v teh dneh zgodilo nič pretresljivega, zato sem se odločil, da bom napisal nekaj o Američanih... ok, saj vem, da je o stereotipih o Američanih veliko govori, mislim, da vse tudi ni čisto res. Odločil sem se, da napišem nekaj o njih iz lastnih izkušenj.

Lahko bi se reklo, da imajo Američani, tako kot Amerika, mnogo obrazov. Po eni strani so lahko totalno egoistični, po drugi pa neizmerno prijazni (slednje še posebej, če si t.i. paying customer:) Na primer, ni šans, da bi te kdo spustil na drug vozni pas na avtocesti, kljub temu, da vidi, da moraš ujeti izhod iz avtoceste. Namesto tega se bodo mirno vozili dalje, kot da ne vidijo tvojega smernika in približajočega se izhoda. Zanimivo je tudi to, da ti bo Američan, kateri komunicira s tabo po službeni dolžnosti, da se tako izrazim (recimo prodajalec v trgovini), ko ne bo prepričan, ali lahko nekaj stori ali ne, vedno odgovoril, da to ni možno. Do svojega nadrejenega se bo šel o tej stvari pozanimati šele, ko boš to izrecno zahteval. Na koncu se dostikrat izkaže, da se moti, tako da vam dam nasvet: Ameriki se splača malo dlje vstrajati pri svojem kot v Evropi:)

Po drugi strani pa ti bodo vedno pripravljeni prijazno pomagati, ko jih boš vprašal za smer ali po kakšnem drugem nasvetu. Nasplošno je tukaj navada, da se brez obotavljanja vpraša, kako se pride do neke točke, če nisi čisto siguren: mislim, da so me v enem tednu bivanja neznanci tukaj večkrat vprašali za smer kot pa prej v celem življenju. V Sloveniji se raje izgubimo, kot pa da bi požrli ponos ali karkoli že in vprašali za smer...

Včeraj me je zelo presenetila prijaznost prodajalke v trgovini z oblačili, ki se je na koncu odrazila v prihranjenih 50 $. Odločil sem se namreč, da si bom tukaj kupil obleko, in sicer iz dveh razlogov: ker so tukaj veliko ceneje kot v Evropi, in ker me je, po poravici povedano, malo sram hoditi na razne dogodke v puloverju medtem ko so vsi ostali k kravatah in reklcih. Kupil sem torej obleko (hlače + suknjič) za 200 $ . Ko sem prišel na blagajno, me je prodajalka prijazno opomnila, da lahko dobim na obleko 25 % popusta, če jo kupim po tretjem maju, saj se takrat začne posebna akcija. Odgovoril sem ji, da obleko potrebujem sedaj, tako da ne morem čakati. Nato sem hotel plačati z debetno kartico, a ker v trgovini sprejemajo le kreditne, sem moral iti na bankomat.

Ko sem se vrnil, mi je ista prodajalka prišepnila, naj grem k njenemu sosedo za blagajno, ki mi bo "zrihtal" popust, kljub temu, da bom obleko kupil že danes. Slednji je nato našel "luknjo v zakonu": moj denar, ki sem ga odštel za obleko, je naložil na darilno kartico (v trgovini lahko kupiš tudi darilno kartico, na katero prodajalec naloži poljubno vsoto denarja), s čimer se je omogočilo, da bo denar iz kartice trgal šele po tretjem maju, tako da bo v "knjigah" izgledalo, da sem obleko kupil šele takrat. Presenetilo me je, da je to storil povsem samoiniciativno oziroma na prošnjo druge prodajalke, kljub temu, da sem sam izrazil pripravljenost, da kupim obleko takoj, za polno ceno. Ne vem, ali sta to storila zato, ker sem se jima zasmilil (kupil sem eno izmed najcenejših oblek, ki pa je kljub temu kakovostna, le da ni Hugo Boss oziroma podobna znanka, poleg tega pa sem bil še veliko bolj preprosto oblečen kot večina strank v trgovini), ali pa je to kakšen super inteligneten način prodaje - no, to slednje se mi zdi vedno bolj možno, glede na to da jim trenutno delam zastonj reklamo. Kot zanimivost naj še povem, da so imeli takrat v trgovini akcijo, da dobiš za vsakih 50 $ nakupa darilni kupon za 10 $, tako da sem za obleko, preračunano, plačal le 128 $ (no, saj vem, da sem v bistvu plačal 158 + dobil eno srajco zastonj, ampak pustimo podrobnosti). No, ko sem nato plačeval tisti srajco s kuponi, se je na blagajni zgodila obratna zgodba (bil sem na drugi blagajni): prodajalka mi je zatrjevala, da te srajce ni mogoče plačati s kuponi. Šele, ko sem rekel, da mi je gospa, ki mi je izdala kupone zatrdila, da se da, mi je prodajalka sprejela kupone. No, v zagovor prodajalke naj povem, da je na kuponih pisalo, da so vnovčljivi šele naslednji dan...

Spodaj prilagam nekaj slik stanovanja, v katerem živim in dve slikci iz ameriškega podeželja, posneti v Pennsilvaniji.

cetrtek, 23.4.

Tudi danes je bil dan, poln izkušenj - izkusil sem na primer ameriški delavnik, saj sem bil v službi od devetih zjutraj do sedaj (do desetih). Kar se tiče "resnega" dela, sem se udeležil predavanja na think-tanku z imenom Council on Foreign Relations in briefinga (sestanka) na češki ambasadi. Slednje je bilo še posebno zanimivo, saj bi morala na sestanek jaz in diplomat - on bi sedel za mizo z diplomati iz ostalih držav, medtem ko bi jaz sedel ob steni in delal zapiske. Izkazalo se je, da je diplomat, ki bi moral iti z mano pozabil na sestanek, in ko sem ga na to spomnil 15 min pred začetkom, se je odločil, da pošlje le mene. Če bere tole kdo od mojih sošolcev - bilo je zares fascinantno, še posebno, če vzamemo v obzir, da smo se pred enim letom "igrali" na simulaciji UN, sedaj pa gre dejansko zares: sedim za mizo, pred mano je ime moje države in zastavica, ob meni francoski in portugalski diplomat... no, seveda pa si nisem upal sodelovati v uradni razpravi, ampak sem le poslušal in si delal zapiske. Sem pa sodeloval v neuradni razpravi, ki je zgledala nekako takole: namen sestanka je bil slišati stališča ameriške admnistracije o določenih odprtih vprašanjih med ZDA in EU glede transporta. Ameriško administracijo je zastopala mlada, privlačna dama. Ko je dama povedala svoje, začne mene in francoskega diplomata portugalski predstavnik drezati s prstom, in ko se obrneva, pokaže na punco in z gesto pokaže, da se mu zdi dama precej privlačna:) Nato oba (bila sta starejša gospoda) padeta v tiho, a intenzivno diskusijo o daminih "atributih". Kaj čmo, tudi diplomati so le ljudje:)

Zvečer smo nato imeli sprejem, na katerem je bil častni gost minister Križanič, ki je bil na uradnem obisku v ZDA. Sprejema se je udeležil tudi g. Plemeniti, ki je bil prav tako na službeni poti v Ameriko (mislim, da je šef parlamentarnega odbora za obrambo, in je zaradi tega obiskal pentagon, state department in še par zadev). Kmalu smo padli v diskusijo, o vsebini pa raje ne bi preko bloga...

Drugače so me pa tudi danes presenetila drobna dejstva o življenju v ZDA. Najbolj zanimiva zadeva se mi zdi vožnja s taksijem. Ko namreč naročiš taksi, moraš operaterju povedati točen naslov, kamor bi rad šel. Ko te nato taksi pobere, te voznik obvezno še enkrat vpraša, kam greš. Ko mo poveš, pa nato v 90% primerov vpraša, kje je to oz. kako se tja pride. Prvič je bil to zame kar mali šok, od taksista namreč pričakuješ, da bo vsaj približno poznal ulice v mestu (Washington tudi ni nevem kako velik, v t.i metropolitan area v mestu živi "le" okoli 500 tisoč ljudi). Zanimivo je tudi to, da je vožnja dražja, če taksi naročiš, kot pa če ga ustaviš na cesti, kar je ravno obratno kot v Sloveniji. Še ena "obratna ekonomija" je najemanje stanovanj v ZDA - za dlje časa kot namreč najameš stanovanje, dražja je najemnina. Praksa je namreč, da ti vsako leto najemnino za stanovanje avtomatsko povečajo za 100 dolarjev. Če pa se iz nekega stanovanja odseliš in se vanj vseli nekdo drug, bo ta plačeval originalno najemnino, ki se mu bo nato prav tako večala vsako leto, ki jo bo preživel v istem stanovanju. Zaradi tega se morajo na primer diplomati, ki jim najemnino do določene vsote plačuje država, med mandatom v tujini (ki traja 4 leta), včasih seliti.

until next time...

ps. zelo sem vesel vseh vaših komentarjev, tako da vem, da ne pišem zastonj...:)

pozdrav iz Washingtona

Evo, sem se odlocil, da bom zacel pisati blog o zanimivih stvareh, ki se dogajajo meni ali komu drugemu v ZDA, tako da mi ne bo treba vsakemu posebej razlagati o zgodah in nezgodah tukaj (cez komot ga ni:)

V glavnem, srecno sem prispel v ZDA. Tisti, ki veste o mojih predhodnih skrbeh glede carine - moj dejanski prihod je zgledal nekako takole (upostevajte dejstvo, da sem bil mega utrujen):

policist: Hello, how are you doing?
jaz: OK, just a little bit tired (takticna, ze vnaprej mu podam razlago za moje morebitno cudno obnasanje)
policist: for how long are you be staying in US?
jaz: (zamomljam) two months
policist: fourteen months?
jaz: two months
policist: purpose of your visit?
jaz: (5 sekundna pavza) um, I am going on a trip.
policist: o really? on a trip? where to?
jaz: first to Washington and then probably to NY
V tem trenutku se je videlo, da ne ve cisto tocno, ali bi se naprej vrtal vame ali ne. Gleda v papirje in mi po kratkem premisljevanju zazeli prijetno bivanje

Torej, prispel sem v cetrtek zvecer, po nasem casu ob 2.00. Zjutraj ob 8.30 po lokalnem casu pa naj bi ze sprejemal ambasadorje, ki prihajajo na delovni zajtrk... ampak ni bilo problemov, glede na to, da sprejemanje izgleda nekako takole: lepo se smejiš, ponudiš roko in rečeš welcome in pokažeš na kolegico (Petro), ki jih nato odpelje v rezidenco ambasadorja:)

V soboto smo odsli na izled v Pensilvanijo gledat amise (zelo zanimivo, a nic pretresljivega).

V ponedeljek pa se je zacelo resno diplomatsko delo, ki je med drugim obsegalo tudi limanje nalepk z naslovi na kuverte. Tako se delo praktikanta neuradno deli na dva dela: eno je priložnostno delo, kot je na primer sprejemanje gostov pred dogodkom, limanje naslovov na kuverte itd., drugo pa spremljanje aktualnih dogodkov. Slednje je izredno zanimivo, saj te pošiljajo na najrazličnejša predavanja na različne think-tanke in briefinge na ambasade, predvsem na češko ambasado (saj Češka trenutno predseduje EU in je zaradi tega odgovorna za organizacijo briefingov o najrazličnejših stvareh, ki zanimajo države članice in E. komisijo). Ti briefingi in predavanja so zelo profesionalna: če je dogodek zjutraj, te tam obvezno čaka kava in jutranji prigrizek, medtem ko te na opoldanskih/popoldanskih dogodkih pričakajo sendviči. Moja naloga je, da si delam zapiske in nato napišem poročilo diplomatu na ambasadi, ki me je na dogodek poslal.

Tako sem bil torej že "iz prve" vržen v svet diplomacije in visoke politike:) Včeraj sem šel tudi na t.i. socialni dogodek, na neformalni sprejem ob odprtju nekega novega inštituta. Na kratko povedano, bilo je dokaj dolgočasno, bilo nas je okoli 5, ki smo bili stari pod 40. Je pa zopet na voljo zastonj pijača in hrana:)

Kar se tiče samega življenja v Washingtonu, živim v dvosobnem (dvospalničnem) stanovanju pod ambasado. Imam cimra, ki je sicer diplomat in za tri mesece nadomešča nekoga, ki je odšel. V zmrzovalniku imam okoli 15 kil kranjskih klobas, ki so tam shranjene za bodoče sprejeme na ambasadi:) Hrana in pijača je sicer v ZDA dokaj draga, še posebej, če hočeš jesti tako kakovostno hrano, kot si je navajen v Sloveniji. Hrana iste kakovosti je tako v trgovini približno dvakrat dražja, da o restavracijah ne govorimo. Drugače mi pa tukaj ni hudega, živim v totalno fancy soseski, in dvomim, da bom še kdaj živel v podobni:) Za primerjavo, najemnina za enosobno stanovanje v razmeroma ugledni soseski stane v Washingtonu okoli 2500 $ mesecno:)

to je zaenkrat to, upam, da mi bo ratalo dokaj redno updejtati stran.