The dangerous city i'm living in

Če boste slučajno zašli v kakšen muzej holokavsta, bodite previdni!

Drugače pa je takšno dogajanje dejansko del vsakdana, in zaradi tega Američani niti niso preveč zaskrbljeni. Dosti Američanov se na primer odloči, da bodo raje živeli v malo bolj "nevarni" soseski in za recimo 2500 $ na mesec najeli hišo, kot pa da bi za isti denar najeli enosobno stanovanje v varni soseski (no, ampak kot lepo kaže primer varnih sosesk tukaj ni).
In recept, kako ostati živ? Če hodiš po ulici in zagledaš na eni strani skupino Latinoameričanov, na drugi pa Afroameričanov (da smo politično korektni), je bolje, da jih obideš po sosednji ulici...:) Obrambe pred 88 letnimi fanatiki s puško pa ravno ni... (oziroma je, pa jo prepoveduje ameriška ustava)

Če se bo čez vikend še kaj zanimivega dogajalo, vam še pišem, drugače pa se vidimo v Sloveniji!

dviganje nacionalnega ponosa

rSamo kot zanimivost - danes sem bil na predstavitvi Raziskave z imenom Global Peace Index, ki ugotavlja miroljubnost držav po svetu, oziroma katera država je najbolj varna v svetu. Slovenija je bila po stanju miru v državi (glede kriminalitete, ogroženosti od drugih držav, zavezanosti miru) uvrščena na zavidanja vredno 9 mesto, poleg tega pa je z veliko prednostjo vodilna v regiji srednje in vzhodne Evrope. Novico povzema tudi Slovenska tiskovna agencija (vendar pa je za ogled celotne novicke zal potrebno placati). Je pa novica tudi v Guardianu, medtem ko slovenski mediji zaenkrat se strajkajo. Sam sem na predstavitvi indeksa v Washingtonu zastopal Slovenijo - je kar zanimivo takole biti del history in the making ce smem malo pretiravati:)

p.s.: celotna razvrstitev je na voljo tukaj.

Update: Kot ugotavlja Tadej je lestvica objavljena v zadnji Mladini. Kljub temu preseneča neobjava zadeve v dnevnem časopisju...

izlet v Ocean City in ostalo

Tudi ta vikend je bil zelo dejaven - v soboto smo se odpeljali v Ocean City, letoviško mestece v državi Maryland, v nedeljo pa smo se potepali po severnem delu Washingtona in odšli na večerjo v Etiopijsko restavracijo.

Ocean City je priljubljeno letoviško mestece, ki je od Washingtona oddaljeno kakšne tri ure vožnje. Slikice si lahko pogledate tukaj. V soboto sem spet izkusil, kako so nekatere stvari, ki so v Evropi samoumevne, v Ameriki čudne ali celo prepovedane. Dostikrat je najbolje, če o določeni stvari nisi prepričan, če jo smeš narediti ali ne, koga vprašati, kajti lahko se izkaže, da je celo protizakonita. Kot že rečeno, se mi je nedavni primer zgodil v soboto. Ko sem prišel na plažo, sem se v kopalke preoblekel na plaži - ovil sem se v brisačo in pač opravil z zadevo. Vendar me je ob tem konzul (ki je bil z mano - včasih je kar priročno potovati okoli s konzulom:) opozoril, da to, namreč preoblačenje na plaži, ni ravno najbolje. Stvari sem se odločil priti do dna, zato sem povprašal neko punco, ki je prodajala fotografije na plaži, ali se človek res ne sme preobleči na plaži. Pritrdila mi je, in me opozorila, da me lahko zaradi tega aretirajo. Češ, da so ljudje preveč puritanski, ob tem pa je dodala, da se to tudi njej zdi neumno... Tukaj moram jasno izpostaviti, da Amerika ni Evropa, in če te za neko stvar lahko aretirajo, te ponavadi tudi bodo, če te dobijo pristojni organi. Možnosti aretacije se še znatneje povečajo, če nisi bel (pod površino je, kot sem tudi sam že dostikrat izkusil, Amerika še kar izjemno segregirana - ampak o tem kdaj drugič). Nek moški naj bi bil v Washingtonu nedavno aretiran zato, ker je v Walmart (znana veriga trgovskih centrov v ZDA) odnesel razviti fotografije, na katerih je bil med drugim tudi nag dojenček - njegov lasten otrok. Razvijalec fotografij je poklical policijo, ta pa ga je nato obtožila razpečevanja otroške pornografije...

Kakorkoli že, preoblečen v kopalke sem veselo skočil v morje (voda je kar topla, se da kopati). Kmalu po tem, ko sem prišel iz vode, me je začelo zebsti, zato sem se odločil, da si bom nekje preoblekel kopalke v suhe hlače. Ker nisem hotel spet kršiti zakona se začnem razgledovati po plaži - nikjer ni nobene umetne stene ali "preoblačilnice" ali kaj podobnega, kjer bi se lahko človek preoblekel. Tista punca, s katero sem se malo prej pogovarjal, mi je povedala, da so ob robu plaže WCji, kjer bi se dalo preobleči. Odpravim se torej tja, jih najdem, in pozor: na vratih piše, da se v WCju ne sme preoblačiti. Skoraj nisem mogel verjeti, da se mi to dogaja. V kopanici so bili ločena stranišča z vrati in vse, ampak preobleči pa se kljub temu nisi smel. Ob WCju so bile kot nalašč, turistične informacije. Gospo, ki je tam delala, vprašam, kje na plaži bi se dalo preobleči. Ko mi je odgovorila, da nikjer, sem vprašal, kje se preoblečejo vsi tisti, ki nimajo v mestu najete sobe in nočejo na primer z mokro ritjo voziti domov. Namesto odgovora sem dobil le čuden pogled, zato sem se odločil, da s stvarjo odneham, in se sprijaznil z resničnostjo.

V nedeljo zvečer sem se nato z dvema sodelavcema in prijateljem, ki je bil na obisku pri enem izmed sodelavcev odpravil v etiopijsko restavracijo. Na splošno je, kar se tiče kulinarike Washington super mesto, saj tukaj domuje veliko skupnosti iz vsega sveta (etiopijska naj bi bila v Washingtonu izmed vseh mest v ZDA celo najbolj številna), in zaradi tega lahko poskusiš kulinarične dobrote z vsega sveta. Etiopijska hrana je naravnost odlična (in glede na kvaliteto tudi izjemno poceni). Glavna značilnost kulinatike je velika, malo kiselkasta siva palačinka, na katero se nato naloži mesna ali zelenjavna jed. Hrana se je brez pribora - preprosto trgaš palačinko in z njo "zagrabiš" na koščke narezano meso v omaki in jih neseš v usta:

Po večerji smo se odpravili še na kratek sprehod po "U streetu" (večina ulic v Washingtonu ima kot ime bodisi številko, na primer 12th street, bodisi črko U street, P street...). Še pred nekaj leti naj bi bila U street leglo kriminala, vendar so se stvari v zadnjih letih precej izboljšale, tako da sedaj izgleda prav prijetna ulica (ne vem sicer, kako je ponoči, ker so skoraj vsa okna v pritličju še kar zamrežena). Spodaj je še nekaj slik te ulice:


Ta lokal naj bi bila najstarejša "hamburgerdžinica" v Washingtonu, ki jp tekom svoje predsedniške kampanije (javno) obiščejo tudi vsi kandidati za predsednika ZDA. Tudi Obama ni bil izjema. Tudi na splošno je soseska zelo naklonjena Obami:


Aja, še nekaj slik iz sobotnega večera, ko smo šli ven v priljubljeno sosesko Adams Morgan:


(Anže v visoki družbi:)



Do naslednjič!

izlet v Severno Karolino, drugi del

Se opravičujem, ker pišem tole šele danes, čeprav sem obljubil, da bom napisal update že včeraj, vendar pa smo se takoj po službi odločili, da se zapeljemo v bližnje mesto Annapolis na rake, tako da nisem imel časa...
Kakorkoli, drugi dan potovanja sva se s sodelavko zapeljala 5o milj stran od našega mesta na rt Hatteras, kjer se nahaja tista plaža in svetilnik, katerega link sem objavil par postov nazaj. Takoj na začetku poti sva se ustavila pri hišici, namenjeni za dajanje informacij turistom. Ko sva vprašala, koliko časa se voziš do svetilnika, sva dobila odgovor, da traja vožnja eno uro, v kolikor voziš po omejitvah. Ob tem nama je uslužbenec dal še nasvet, da naj se "prepričava", da naju bo ustavila policija Severne Karoline (State police) in ne policija, ki je zadolžena za nadzor nacionalnega parka (vso območje je namreč nacionalni park ki ga poleg State police-a nadzorujejo tudi t.i. park rangers) v kolikor naju bodo ujeli, da voziva prehitro. Razlog za to je naslednji: če te ustavi State police, te kaznuje s 100 dolarji. Če pa te ustavijo Park rangers, pa moraš plačati 350 dolarjev, poleg tega pa steče proti tebi tudi postopek na federalnem sodišču. Da, prav ste prebrali - če voziš 10 milj (15 km) prehitro greš pred federalno sodišče. Izgleda, da v Ameriki ni pomembno, kaj zagrešiš, ampak kdo te pri tem ujame... Tudi drugače so kazni v Severni Karolini južnjaške (kar pomeni drakonske) - če na primer iz objestnosti sprožiš gasilni aparat, te lahko doleti 500 dolarjev kazni plus 6 mesecev zapora. Ni čudno, da so ZDA na prvem mestu glede števila zaprtih ljudi na obseg prebivalstva...

Kakorkoli že, nacionalni park Hatteras je čudovit:


sipine ob poti


narava


slavni svetilnik - spiralni vzorec pomeni, da so vode ob svetilniku zelo nevarne, ker se podvodne peščene sipine ob obali "premikajo" in spreminjajo obliko morskega dna, tako da lahko ladja hitro nasede


Rt Hatteras - ena izmed najlepših plaž v ZDA. Siva črta, ki jo je mogoče opaziti na na plaži levi strani slike, takoj ob morju so pick-up avtomobili in terenci - Američani se v soboto takole s svojimi avtomobili zapeljejo direktno na plažo, kjer nato ribarijo in "rontajo":



neokrnjena plaža od bližje

še pogled na drugo stran

Zvečer sva se odpravila raziskovati mestece Manteo:





V penzionu sva nato spoznala nekega Južnoafričana, ki je trenutno čakal na to, da prevzame 30 metrski čoln, ki ga je njegov šef (multimilijonar iz ZDA) kupil za ribarjenje, s katerim naj bi se nato odpravili na križarjenje do Bahamov in Aljaske. Povedal nama je nekaj zanimivih zgodbic o razduzdanem življenju ameriškoh bogatašev:)

Naslednji dan sva se zjutraj odpravila še malo na plažo, nato pa odšla domov.

North Carolina - opis potovanja

Evo, odločil sem se, da si vzamem pol ure časa in opišem potovanje v Severno Karolino... Slike so v prejšnjem postu.
Torej, s študentko, ki je z mano na praksi sva se odločila, da za vikend najameva avto in se odpeljeva v Severno Karolino, ki je le dobrih pet ur vožnje stran, a se ponaša z nekaterimi izmed najlepših plaž v ZDA. V petek popoldan sem tako rezerviral sobo v penzionu v majhnem obalnem mestecu z imenom Manteo. Na pot sva odšla v soboto ob 5.30 zjutraj.
Severna Karolina je, če gledaš s severa proti jugu, prva prava "južnjaška" država. Sprememba, ki se zgodi, ko prekoračiš zvezno mejo med Virginijo in Severno Karolino je občutna - lepo urejena avtocesta postane neka čudna regionalna, ki ima odstavni pas v sredini med pasovoma:

medtem ko se bloki spremenijo v široke hiše, ki stojijo sredi travnika:

Zanimivo je to, da večina hiš nima nikakršnega dovoza: do njih prideš tako, da zaviješ iz regionalne ceste direktno na travo - tudi avtomobile imajo parkirane kar na travi pred hišo. Skrivnost ostaja, kako je možno, da trava povsod okoli hiše ostaja zelena. Tudi banke v obliki cerkve so značilne za ta predel ZDA:

Torej, po dobrih petih urah vožnje sva prispela v na najin cilj. Pustila sva stvari v penzionu in se odpeljala na plažo, ki je bila na robu mesta po imenu Nag's Head:

Tudi jaz bi imel vikend takole v neposredni bližini oceana:) Med najinim sončenjem sva opazila tudi Mitcha Buchanana, ki je budno pazil na lahkomiselne turiste:

Tako sva prvi dan preživela ležerno in si nabirala moči za prihodnja sva dni... zvečer sva odšla na večerjo v morsko restavracijo, ki naj bi bila najboljša daleč naokoli, in res je bila izvrstna.


(na prvi sliki je moj krožnik z morskimi sadeži, na drugi pa sodelavkin s filejem delfina, mečarice in še nečesa)
Toliko o prvem dnevu, nadaljevanje sledi jutri...

North Carolina

Slikce iz izleta v north Carolino: Klik. Se opravicujem, ker jih je veliko podobnih, ampak me je picil lenoritis in si ne morem pomagati...
Komentar izleta sledi v kratkem...
p.s. Sem dodal tudi slike iz ekskurzije po Ameriki, na kateri sem bil septembra prejsnje leto... So tudi malo pomesane...

Odhod na morje

Glede na to, da je v ponedeljek tukaj praznik memorial day (dan spomina - na ta dan se Američani spominjajo vseh, ki so umrli v ameriških vojnah), sem se odločil, da podaljšan vikend preživim na obali v Severni Karolini - zvezni državi, ki se, če gre verjeti dr. Beach-u ponaša z eno izmed najlepših plaž v ZDA (sam bom v bližini tiste ki je na osmem mestu). Danes sva si s sodelavko najela avto in jutri zarana se odpraviva. Upam, da bom lahko zrihtal kaj slikic. Do takrat pa se ene par slik iz Washingtona:

Spodnja slika lepo pokaže, kako resne težave imajo Američani z debelostjo

aktivnosti čez vikend

V četrtek je veleposlaništvo končno dobilo novega veleposlanika, saj je bilo brez njega že od odhoda sedanjega ministra Žbogarja nekje v letu 2008. Sedanji veleposlanik Kirn je zelo prijazen, kljub temu, da resno opravlja svoje delo (vsaj tako sem slišal od sodelavcev).

Drugače pa sem vikend preživel turistično, včeraj sem šel na grški festival, dan es pa v znano galerijo National gallery of art, ki je v sklopu Smithsonian muzejev. grški festival ni bil v bistvu nič drugega kot par šotorov, ki so prodajali Grško hrano in drobnarije. No, pozitivno je bilo to, da sem dobil rabljeno knjigo za 50 centov, kar mislim, da je v Sloveniji nemogoče, saj se rabljene knjige v Ljubljani na ulici prodajajo po minimalno 5 eur. Največja vrsta je bila pred stojnico, kjer so prodajali giros. Nekaj časa sem razmišljal, da bi si ga kupil tudi jaz (da utišam malo domotožje in si privoščim nekaj kvazi-slovenskega, giros je namreč podoben kebabu), vendar sem se potem, ko sem videl ceno, in kaj za to ceno dobiš, gladko premislil. Na splošno sem že prej opazil, da je v Ameriki giros specialiteta in ne hitra hrana kot pri nas - na meniju ga imajo v fensi restavracijah, takih, v katere te ne spustijo brez obleke in predhodne rezervacije, v povprečju pa stane okoli 20 $. Me prav zanima, kako bi v teh restavracijah reagirali na to, da ga v Evropi prodajajo na vsakem štantu:)

Kakorkoli že, kot sem že dejal, sem se danes nato odpravil v galerijo. National gallery of art je sodeč po raziskavi tretji najbolj obiskan muzej na svetu, in to zasluženo saj vsebuje izemno veliko slik od renesanse do zadnjih izdelkov moderne umetnosti (sam moderne umetnosti v veliki meri sicer ne razumem, in mislim, da nisem edini, ampak pustimo to). Galerija spada pod muzeje Smithsonian, kar pomeni, da je vstop brezplačen. Bogat Američan po imenu Smithsonian je namreč v 19. stoletju kot zapuščino polovico svojega premoženja namenil osnovanju muzejev. Njegov pogoj je bil ta, da mora vstop v muzej za vedno ostati brezplačen, saj se je zavzemal za enakomerno razdelitev znanja med vse ljudi. No, reven mlad človek, ki trenutno noč in dan dela v Ameriki in ni za to nič plačan se ne bo pritoževal nad tem:)

Drugače pa so zadnji dnevi minili v dokaj dolgočasnem vzdušju v smislu, da ni nič zanimivega za povedati - dela je dosti in računamo, da ga bo sedaj, ko je prišel novi ambasador še več, saj bodo nekateri diplomati morali skrbeti za njegov urnik in obveznosti itd., medtem ko bo večina dosedanjega dela padla na nižje range (kar mislim, da sem že povedal). No, ko se bo spet kaj zanimivega zgodilo, pa boste to izvedeli.

Torek, 12.5.

Zadnje par dni sem bil zelo zaseden, tako da nisem imel časa (pziroma se mi ni dalo) nič napisati. V soboto sem bil, kot sem že rekel, prostovoljec na dnevu odprtih vrat:

nato pa sem v nedeljo pomagal sodelavki, ki se je selila v novo stanovanje.

Drugače pa ni tukaj nič novega, trenutno je bolj malo dela, vendar se bo s prihodom novega ambasadorja pojutrišnjem to spremenilo, saj se bo morala večina diplomatov "ukvarjati" z njim, medtem ko bo na nas, ki smo nižji po rangu oziroma ga sploh nimamo padlo večino bremena, povezanega s sledenjem aktualnih dogodkov. Upam tudi, da bom imel prihodnji vikend več časa hoditi kaj naokoli, tako da bom imel tudi več za povedati:)

Danes in v četrtek imamo drugače filmski večer na ambasadi - danes je na sporedu dokumentarec "Američanke", v četrtek pa Petelinji zajtrk. Seveda pade dolžnost sprejemanja gostov na stažiste, tako da bo spet delaven večer:)

Ker nimam nič pametnega za povedati, prilagam še par slik: Prvi dve sta iz okrožja Georgetown v Washingtonu, ki je eno izmed bolj "fancy" sosesk, ostale štiri pa so slike treh ambasad iz dneva odprtih vrat evropskih ambasad. Uganite, katera je v svojo predstavitev vključila ferarrija:)

sreda 6.5.2009

Glede na to, da nisem že 4 dni nič napisal, je prav da spet nekaj spravim skupaj. Pravzaprav se ni zgodilo nič pretresljivega. Danes sem šel prvič na zaslišanje v senat. To zgleda tako, da par senatorjev sprašuje t.i. "priče" o stvareh, ki jih zanimajo. Danes je bila na primer tema prihodnost zveze NATO. Sam koncept je zelo pameten, saj se lahko izvoljeni predstavniki ljudstva iz prve roke pozanimajo o stvareh, o katerih morajo potem odločati oz. pisati zakone. Zaslišanja so seveda javna. Če je tukaj zaslišana kakšna javna oseba, se nabere ogromno ljudi, tako da je pametno na zaslišanje prispeti vsaj kakšno uro pred začetkom, da dobiš sedež v dvorani, ker dvorano zaprejo, ko so zasedeni vsi sedeži. Tako sem tudi sam prišel eno uro prej, ampak ker osebe očitno niso bile "politične zveze", sem nato 45 minut stal pred zaprtimi vrati, dokler niso dvorane odprli in sem lahko šel notri:)

Kot sem mislim da že povedal, v soboto sodelujem kot prostovoljec na dnevu odprtih vrat evropskih ambasad. Moje delo bo stati na avtobusni postaji, odgovarjati na eventualna vprašanja obiskovalcev in skrbeti, da se bodo ljudje postavili v ravno vrsto preden bodo vstopili na avtobus, da se bo dalo lažje nadzorovati njihovo vstopanje (tukaj avtobus sprejme le toliko ljudi kot je prostih sedežev, verjetno zaradi tega, ker se bojijo morebitnih tožb, če bi kdo, ki bi stal na avtobusu padel). Upam, da bo zelo zanimivo, paziti moram le, da kdo ne kihne vame:) Glede tega mi je danes sodelavec povedal, da je bil na sprejemu pri nekem veleposlaniku (ne bom povedal imena), kjer so si morali vsi gostje, katerim je gospod segel v roke, razkužiti roke, preden so se z njim rokovali. Za to je skrbela uslužbenka veleposlanika, ki je stala ob njem, in roke vsakega pošpricala z razkužilom. Verjetno bi bilo lažje, če bi si gospod po rokovanju z vsemi sam umil roke...

Drugače pa tukaj pričakujemo novega veleposlanika, ki naj bi prišel 14. 5... Baje, da je natančen človek, ki ima rad red. Ne vem, kako bom sam shajal z njim...:)

Embassy opeh house (dan odprtih vrat Ambasad v Washingtonu)

Danes se je tukaj odvijal izjemno zanimiv dogodek - več kot trideset ambasad držav iz vsega sveta je odprlo svoja vrata obiskovalcem. Sam sem jih obiskal 16 (na začetku sem dobil knjižico, v kateri je bil prostor za žige ambasad, katere sem nato pridno zbiral:) Na srečo sva se s sodelavko podala na pot že ob desetih, takoj ob začetku dogodka, saj so se okoli opoldneva pred večino ambasad naredile ogromne vrste. Mimogrede, po tem, ali je pred ambasado bila vrsta ali ne, si lahko ugotovil, ali v njej delijo zastonj hrano:)

Izkušnja je bila izjemna, saj lahko v enem dnevu spoznaš, ali pa vsaj preletiš mnogo različnih kultur. Ambasade so se, ene bolj, druge malo manj, potrudile in poskušale predstaviti svojo državo obiskovalcem. (južno) Korejska ambasada je na primer imela demonstracijo Tae-kwon-doja, njihove nacionalne borilne veščine, demonstracijo izdelave nečesa, kar je bilo zelo podobno totemu, in starodavni obred pitja čaja. Poleg tega sem na neki mizi opazil kup stripov, in sem iz radovednosti enega vzel, in si ga podrobneje ogledal šele zdajle, doma, je zelo zanimiv, predvsem za "slovenski nacionalni interes" ampak o tem se bom razpisal pozneje. No, da se vrnem k temi - najbolj všeč so mi bile afriške ambasade, saj je imela vsaka v program vključeno živo glasbo v obliki igralcev na bobne in plesalcev, ki so plesali v narodnih oblačilih. Poleg tega so ponujale svojo avtentično hrano, večinoma v obliki plačljivega kosila. Sam sem naredil napako, saj sem se do sitega napokal že pri ganski ambasadi, kjer sem dobil za smešno nizko ceno odlično kosilo, tako da nato nisem mogel več poskusiti ničesar drugega. Glede hrane me je razočarala srbska ambasada - tja sem prišel poln upanja, da bom dobil vsaj kak pristen čevap, tam pa je bila nato le posodica z ajvarjem in albert keksi... Drugače pa, če želi kdo izvedeti kaj več o tem dogodku, tukaj je link.

Okoli enih popoldne se je celotna zadeva že tako "zabasala", da je bila pred večino ambasad že okoli 100 metrov dolga vrsta, tako da sva se s sodelavko odpravila na bolj obskurne ambasade, kjer se je še dalo priti notri. Tako sva obiskala nekaj precej eksotičnih, kot na primer kirgizistansko, uzbekistansko, haitijsko, beninsko. Naslednjo soboto pa bo tukaj podoben dogodek, namreč dan odprtih vrad ambasad držav EU, kjer kot "prisiljeni prostovoljec" sodelujem tudi jaz (baje da bom cel dopoldan stal pred bližnjo postajo podzemne in ljudem odgovarjal na vprašanja...). Ampak drugače takle dan odprtih vrat sploh ni neumna ideja, mislim, da bi se nekaj podobnega dalo več kot uspešno organizirati v Ljubljani.

Dolžan sem vam še pojasnilo o tistem stripu. Naslovljen je The Dokdo Story in the East Sea of Korea (zgodba o Dokdoju v Vzhodnokorejskem morju), glavne osebe pa so trije dvanajstletniki, ki se odpravijo na otočje na počitnice (Dokdo je ime za otočje, sestavljeno iz dveh otokov). Na splošno je lepo narisan in izgleda kot strip za otroke. Na prvi notranji strani je kazalo: naslovi poglavji so Obisk Dokdoja kot mladinski varuh Dokdoja (ok, malo čuden naslov, ampak v mejah normale, gremo dalje), ljudje ki živijo na Dokdoju, narava na Dokdoju... Na tej točki se mi ni več ljubilo brati kazala dalje, zato sem obrnil list in začel brati strip. Po parih slikicah se mi je zazdelo čudno, zakaj in pred kom oz. čem morajo trije otroci otočje stražiti, in zakaj vsebujejo dialogi med glavnimi igralci presenetljivo natančne podatke o tem, koliko Korejcev ima navedeno otočje kot svoje stalno bivališče, kot svoj poštni naslov itd. Zato obrnem strani nazaj na kazalo, kjer po parih nedolžnih naslovih preberem naslednje: Zakaj Dokdo pripada Koreji; Ljudje, ki so branili Dokdo; Neresnice, ki jih širi Japonska o otočju; Dokdo je teritorij Koreje. Izkazalo se je, da je strip propagandno gradivo Koreje, ki je v ozemeljskem (mejnem) sporu z Japonsko glede lastništva otoka, in ki hoče pravilnost svojih prepričanj izkazati skozi luštkan strip, ki ga razdeljuje na dan odprtih vrat njihove ambasade. Mogoče bi morali tudi mi tukaj na ambasadi naslednjo soboto uporabiti podoben pristop in razdeljevati stripe o treh otrocih, ki se odpravljajo v piranski zaliv loviti ribe in nato skozi to dogodivščino ugotavljajo, kako pomembno je za Slovenijo prost dostop do odprtega morja...

Kakorkoli že, iz radovednosti sem nato malo pobrskal po internetu in ugotovil, da so norčije, ki jih zganja gospod Joras precej nedolžne v primerjavi s tem, kaj delajo Korejci v želji, da bi jim bil Dokdo piznan kot njihovo ozemlje - ko je Japonska naznanila, da bo en dan v letu praznovala t.i. Takeshima dan (japonsko ime za otočje), sta si dva Korejca, mama in sin, iz protesta porezala prste na rokah, nek drug Korejec pa se je dobesedno sam zažgal. Prav tako se je nekoč zgodilo, da je skupina Korejcev v znak protesta obglavljala fazane pred japonsko ambasado... Verjetno sem prevelik ioptimist, ko upam, da bi se protesti glede mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško prav tako izrazili na fizični ravni - da bi si na primer Sanader iz protesta zašil skupaj usta ali pa da bi se Podobnik odločil, da se bo za čim daljši čas iz protesta zaprl v sobo in ne bo komuniciral z zunanjim svetom...

Aja, pa če koga zanima, kaj se bo dogajalo na dan odprtih vrat ambasad EU, tukaj je link. Kot lahko vidite (spodaj, v rdečih črkah), se je svinjski gripi uspelo infiltrirati tudi v ta dogodek.

Se malo slikic iz dneva odprtih vrat: na prvi je pakistanska ambasada, na drugi je ples na bangladeški ambasadi, na tretji prej omenjena izdelava totema na korejski, na četrti pa igralca na bobne na eni izmed afriških ambasad.

sreda, 29.4.

Počasi se spreminjam v pravega Američana, vsaj kar se tiče gledanja televizije. Verjetno mi ni potrebno poudarjati, da tukaj oddajajo malo morje TV kanalov. Niti ne vem, koliko mi jih lovi TV v stanovanju, ker še nisem prišel do konca. Zato sem se osredotočil na tiste okoli kanala 250... Je pa neverjetno, koliko tukaj plačujejo za TV naročnino - eden izmed mojih sodelavcev mi je povedal, da plačuje okoli 150 $ na mesec samo za kabelsko... Problem je v tem, da nekateri kanali predvajajo eno nadaljevanko cel dan, tako da hočeš nočeš padeš noter; hočeš si ogledati en del "Na kraju zločina" nato si ob začetku vsakega govoriš:"No, samo še tega pogledam", na koncu pa to privede do preživetega popoldneva pred TV:)

Danes sem se v taksiju zapletel v zanimiv pogovor z voznikom, ki je bil precej komunikativen. Po obveznem začetku iz kje sem (predvidevam, da je iz mojega naglasa uganil, da nisem iz ZDA), mi je povedal, da se je sam rodil v Ukrajini in pribežal v Ameriko pred širjenjem komunizma iz Rusije v Ukrajino med drugo svetovno vojno. Na begu naj bi ga ujeli Nemci, tako da je bil kot otrok eno leto zaprt v delovnem taborišču. Vendar naj bi mu nato uspelo priti v ZDA, tako kot njegovim staršem in bratom in sestram (naj bi imel še tri brate in sestre). Skratka, zelo zanimiva zgodba s srečnim koncem. Nato naj bi se zaposlil v ZDA kot voznik za vlado, in v svoji karieri naj bi okoli prevažal Jimmyja Carterja, ko je bil ta še guverner Georgije. Povedal mi je, da naj bi bil g. Carter precej "omejene" pameti, vendar naj bi kot predsednik imel okoli sebe dobro ekipo svetovalcev, ki so ga spremljali že, ko je bil guverner, tako da se je na koncu izkazalo, da je bil relativno dober predsednik... Taksist, ki me je nato vozil nazaj na ambasado, je bil nato čisto nasprotje. Z mano ni spregovoril niti besede - ko sem ga vprašal, če je prost, je le pokimal, ni me vprašal kam grem, tako da sem bil, ko sem vstopil v taxi najprej 5 sekund tiho in mu nato samoiniciativno povedal, kam bi rad prišel... No, ljudje smo si pač različni.

Mislim, da sem že napisal, da imam poln hladilnik kranjskih klobas, ki bodo porabljene za sprejeme. Prejšnji teden sem ukradel dve klobasi (no ne ravno ukradel - moj cimer mi je rekel, da jih je toliko, verjetno da ne bo nobene škode, če se vzame kakšen par, ampak me je potem vseeno malo pekla vest). Pred 15 minutami pa pride v stanovanje uslužbenka na ambasadi, ki živi v sosednjem stanovanju, odpre vrata hladilnika in si vzame cel paket. Ker sem zaslutil priložnost, sem v šali vprašal, ali je dovoljeno kar tako jemati klobase iz hladilnika... Na moje veliko veselje mi je odgovorila, da jih lahko vzamem, kadar mi "zapašejo" ampak da ji moram povedati, da bo vedela, koliko jih manjka, da bo lahko naročila nove. Malo pred tem sem se spraševal, kaj si bom jutri naredil za kosilo, da bom prekinil z trodnevno testeninsko dieto, tako da mislim, da bom ponudbo izkoristil v zelo kratkem času...

Presenetljivo mi uspeva tale blog kar redno updejtati - če imate kakšna vprašanja glede ZDA ali česarkoli v zvezi z vsebino bloga, pa ste seveda lepo vabljeni, da pustite komentar... Moram se edino opravičiti za morebitne slovnične napake - mi lenoba ne dopusti, da bi šel še enkrat čez to, kar pišem:)

Prašičja gripa

Vsi, ki ste si zaželeli darila od mene iz Amerike - vsem bom prinesel eno dozico prašičje gripe:) Danes je tukaj precej miren dan, kar se zelo prileže po stresnem prvem tednu mojega bivanja. No, precej miren dan za skoraj vse; naš konzul ima, po zaslugi rtvslo polne roke dela z odgovarjanjem na klice prestrašenih ljudi, ki ga sprašujejo, ali je varno potovati tja in tja. Baje, da ga je nekaj ljudi klicalo celo iz letališča, tik preden so se vkrcali na letalo...

Tukaj drugače ni take panike, se o tem sploh ne govori, za razliko od Slovenije, kjer naj bi bila gripa "the news", novinarji pa non-stop kličejo na relevantne državne institucije in zahtevajo skoraj minutni update (to sem slišal zjutraj na kolegiju, popravite me prosim, če se motim).

Zaradi tega sem malo pobrskal in našel zanimivo poročilo WHO (World Health Organisation - Svetovna zdravstvena organizacija) o "navadni gripi" - epidemija navadne gripe vsako leto povzroči med 3 in 5 milijoni resnih okužb, zaradi tega pa letno umre 250,000 - 500,000 ljudi, kar pomeni približno vsak deseti. Glede na ta podatek je mene bolj strah navadne gripe kot pa prašičje... Večina žrtev navadne girpe so ljudje iz razvijajočih držav, saj "resne zdravstvene posledice ponavadi nastanejo pri slabo hranjenih populacijah z omejenim dostopom do osnovnih zdravstvenih storitev (WHO, 2003). Glede na to, da v razvitem svetu še niso zabeležili smrtnega primera, se mi zdi, da bi nekaj podobnega lahko veljalo tudi za prašičjo gripo... Torej, če niste iz nerazvite države in pojeste poleg dunajca in pomfrija še kakšno pomarančo dnevno, mislim, da nimate kaj skrbeti...

o američanih

Danes se lotevam pisanja tega prispevka po naročilu moje sestre, ki mi ukazuje, da naj spet kaj novega napišem in jo pri tem še javno pozdravim, tako da Žana, tvoj brat te lepo pozdravlja:)

Drugače pa se ni v teh dneh zgodilo nič pretresljivega, zato sem se odločil, da bom napisal nekaj o Američanih... ok, saj vem, da je o stereotipih o Američanih veliko govori, mislim, da vse tudi ni čisto res. Odločil sem se, da napišem nekaj o njih iz lastnih izkušenj.

Lahko bi se reklo, da imajo Američani, tako kot Amerika, mnogo obrazov. Po eni strani so lahko totalno egoistični, po drugi pa neizmerno prijazni (slednje še posebej, če si t.i. paying customer:) Na primer, ni šans, da bi te kdo spustil na drug vozni pas na avtocesti, kljub temu, da vidi, da moraš ujeti izhod iz avtoceste. Namesto tega se bodo mirno vozili dalje, kot da ne vidijo tvojega smernika in približajočega se izhoda. Zanimivo je tudi to, da ti bo Američan, kateri komunicira s tabo po službeni dolžnosti, da se tako izrazim (recimo prodajalec v trgovini), ko ne bo prepričan, ali lahko nekaj stori ali ne, vedno odgovoril, da to ni možno. Do svojega nadrejenega se bo šel o tej stvari pozanimati šele, ko boš to izrecno zahteval. Na koncu se dostikrat izkaže, da se moti, tako da vam dam nasvet: Ameriki se splača malo dlje vstrajati pri svojem kot v Evropi:)

Po drugi strani pa ti bodo vedno pripravljeni prijazno pomagati, ko jih boš vprašal za smer ali po kakšnem drugem nasvetu. Nasplošno je tukaj navada, da se brez obotavljanja vpraša, kako se pride do neke točke, če nisi čisto siguren: mislim, da so me v enem tednu bivanja neznanci tukaj večkrat vprašali za smer kot pa prej v celem življenju. V Sloveniji se raje izgubimo, kot pa da bi požrli ponos ali karkoli že in vprašali za smer...

Včeraj me je zelo presenetila prijaznost prodajalke v trgovini z oblačili, ki se je na koncu odrazila v prihranjenih 50 $. Odločil sem se namreč, da si bom tukaj kupil obleko, in sicer iz dveh razlogov: ker so tukaj veliko ceneje kot v Evropi, in ker me je, po poravici povedano, malo sram hoditi na razne dogodke v puloverju medtem ko so vsi ostali k kravatah in reklcih. Kupil sem torej obleko (hlače + suknjič) za 200 $ . Ko sem prišel na blagajno, me je prodajalka prijazno opomnila, da lahko dobim na obleko 25 % popusta, če jo kupim po tretjem maju, saj se takrat začne posebna akcija. Odgovoril sem ji, da obleko potrebujem sedaj, tako da ne morem čakati. Nato sem hotel plačati z debetno kartico, a ker v trgovini sprejemajo le kreditne, sem moral iti na bankomat.

Ko sem se vrnil, mi je ista prodajalka prišepnila, naj grem k njenemu sosedo za blagajno, ki mi bo "zrihtal" popust, kljub temu, da bom obleko kupil že danes. Slednji je nato našel "luknjo v zakonu": moj denar, ki sem ga odštel za obleko, je naložil na darilno kartico (v trgovini lahko kupiš tudi darilno kartico, na katero prodajalec naloži poljubno vsoto denarja), s čimer se je omogočilo, da bo denar iz kartice trgal šele po tretjem maju, tako da bo v "knjigah" izgledalo, da sem obleko kupil šele takrat. Presenetilo me je, da je to storil povsem samoiniciativno oziroma na prošnjo druge prodajalke, kljub temu, da sem sam izrazil pripravljenost, da kupim obleko takoj, za polno ceno. Ne vem, ali sta to storila zato, ker sem se jima zasmilil (kupil sem eno izmed najcenejših oblek, ki pa je kljub temu kakovostna, le da ni Hugo Boss oziroma podobna znanka, poleg tega pa sem bil še veliko bolj preprosto oblečen kot večina strank v trgovini), ali pa je to kakšen super inteligneten način prodaje - no, to slednje se mi zdi vedno bolj možno, glede na to da jim trenutno delam zastonj reklamo. Kot zanimivost naj še povem, da so imeli takrat v trgovini akcijo, da dobiš za vsakih 50 $ nakupa darilni kupon za 10 $, tako da sem za obleko, preračunano, plačal le 128 $ (no, saj vem, da sem v bistvu plačal 158 + dobil eno srajco zastonj, ampak pustimo podrobnosti). No, ko sem nato plačeval tisti srajco s kuponi, se je na blagajni zgodila obratna zgodba (bil sem na drugi blagajni): prodajalka mi je zatrjevala, da te srajce ni mogoče plačati s kuponi. Šele, ko sem rekel, da mi je gospa, ki mi je izdala kupone zatrdila, da se da, mi je prodajalka sprejela kupone. No, v zagovor prodajalke naj povem, da je na kuponih pisalo, da so vnovčljivi šele naslednji dan...

Spodaj prilagam nekaj slik stanovanja, v katerem živim in dve slikci iz ameriškega podeželja, posneti v Pennsilvaniji.